Temeljni kamen za prvo cerkev je bil postavljen in blagoslovljen leta 1755, leto po ustanovitvi loške kaplanije, ki je spadala v sklop župnije sv. Urha v Bovcu.
Kot izdaja napisna plošča nad portalom je bila leta 1786 prezidana, leta 1836 pa spet nanovo posvečena, morebiti tudi nanovo zgrajena, saj njen stavbeni tip v vsem ustreza “uradniškim” arhitekturam, ki so nastajale v prvi polovici XIX. stoletja in jih je moč najti širom celotne habzburške monarhije, od Slovenije pa do Češke. Arhitekti so se tačas začeli vračati k poudarjanju arhitektonskosti, ki je zamenjala zaobljeni, indirektno osvetljeni baročni liturgični prostor, kupolo je zamenjal preprost banjast obok. Svetloba, ki sedaj prehaja skozi termalna okna, sten oz. stavbne lupine več igrivo ne izničuje ampak jo napolni in pomaga razbirati kompozicijsko organiziranost prostora. Seveda niso bile zidane kar po serijskem kopitu, zato tudi naš sv. Štefan premore par arhitekturnih rešitev znotraj danih okvirjev.
Prostor loške cerkve je izredno enovit, čemur pripomore izredno širok slavolok, ki s pomočjo stopnic komajda uspe ločiti prezbiterij od ladje. To pičlo cezuro pa dodobra, ne pa dokončno, izniči krepak venčni zidec, ki v višini oken nemoteno teče po celi ladijski steni, preko slavoloka v oltarni prostor in nazaj, in tako dodatno poenoti mesto najsvetejšega z (božjim) ljudstvom.
Cerkev je bolj znamenita po svoji stropni poslikavi, katero je v baročni iluzionistični maniri izvršil, stvaritelj slovenskega mita, Ivan Grohar. Grohar je svetu poznan predvsem po svojih impresionističnih delih, a je na začetku slikarske poti s freskami opremil marsikatero cerkev, sploh v devetdesetih letih XIX. stoletja, kamor bi lahko mirno stavili tudi njegovo slikarijo tu v Logu.
Na oboku prezbiterija je odprl pogled na mučeništvo loškega patrona, prvega krščanskega mučenca, sv. Štefana, pred slavolokom je dal prostor angeloma, da počastita sveto rešnje telo, skozi ladijski obok pa hitita angela godca med ljudi oznanjat Marijino kronanje.
Od oltarjev velja omeniti glavnega, ki je bržkone delo kakšne od beneških ali furlanskih delavnic, nastalo najverjetneje v drugi četrtini XIX. stoletja. Oltarna slika, ki prikazuje sv. Štefana in Valentina, ki bolnika priporočata sveti Trojici, je nastala leta 1844 v kranjski delavnici bratov Göetzl, o čemer priča tako njeno razkrajanje tradicije baročenga slikarstva, ki sta ga po togih formulah ponavljala za učiteljem Leopoldom Layerjem, kakor tudi signatura in datacija.
Če oltarna pala kaže na izzvenevanje baročnega duha v poljudnost, pa sodi platno s puščicami prebodenega sv. Boštjana med kvalitetnejša dela baročnega slikarstva na Slovenskem, saj ga je nekje po letu 1770 upodobil ajdovec Anton Cebej, najmlajši izmed štirih evangelistov našega baroka. Umetnik jo je ustvaril v svojem zrelem obdobju, ko je s svetlejšim, vedrejšim koloritom in z ikonografsko predlogo prevzemal karakteristike sočasnega pa tudi starejšega beneškega slikarstva. Kako je prišla sem in za katero cerkev je bila prvotno slika namenjena bo najbrž za vselej ostala skrivnost.
Zadnja, najbolj misteriozna v loški umetnostni zbirki sv. Štefana, pa je lesena skulptura, ki je starejša še od kaplanije same. Ker ji manjka dete v naročju, je težko natančno ugotoviti za kateri motiv gre, je pa nedvomno, da je to ikonografski tip Matere Božje, ki se je v zgodnjem srednjem veku razvil v Bizancu. Težka je tudi njena stilna umestitev, saj med v slovenskem prostoru ohranjenimi srednjeveškimi plastikami nima pravih vzporednic. Glede na gubanje draperije jo lahko stavimo v prvo četrtino XVI. stoletja, oblikovanje celote pa kaže na njen bržkone koroški izvor. Obe zadnji omenjeni deli danes hrani Tolminski muzej.
B.K.
Kot izdaja napisna plošča nad portalom je bila leta 1786 prezidana, leta 1836 pa spet nanovo posvečena, morebiti tudi nanovo zgrajena, saj njen stavbeni tip v vsem ustreza “uradniškim” arhitekturam, ki so nastajale v prvi polovici XIX. stoletja in jih je moč najti širom celotne habzburške monarhije, od Slovenije pa do Češke. Arhitekti so se tačas začeli vračati k poudarjanju arhitektonskosti, ki je zamenjala zaobljeni, indirektno osvetljeni baročni liturgični prostor, kupolo je zamenjal preprost banjast obok. Svetloba, ki sedaj prehaja skozi termalna okna, sten oz. stavbne lupine več igrivo ne izničuje ampak jo napolni in pomaga razbirati kompozicijsko organiziranost prostora. Seveda niso bile zidane kar po serijskem kopitu, zato tudi naš sv. Štefan premore par arhitekturnih rešitev znotraj danih okvirjev.
Prostor loške cerkve je izredno enovit, čemur pripomore izredno širok slavolok, ki s pomočjo stopnic komajda uspe ločiti prezbiterij od ladje. To pičlo cezuro pa dodobra, ne pa dokončno, izniči krepak venčni zidec, ki v višini oken nemoteno teče po celi ladijski steni, preko slavoloka v oltarni prostor in nazaj, in tako dodatno poenoti mesto najsvetejšega z (božjim) ljudstvom.
Cerkev je bolj znamenita po svoji stropni poslikavi, katero je v baročni iluzionistični maniri izvršil, stvaritelj slovenskega mita, Ivan Grohar. Grohar je svetu poznan predvsem po svojih impresionističnih delih, a je na začetku slikarske poti s freskami opremil marsikatero cerkev, sploh v devetdesetih letih XIX. stoletja, kamor bi lahko mirno stavili tudi njegovo slikarijo tu v Logu.
Na oboku prezbiterija je odprl pogled na mučeništvo loškega patrona, prvega krščanskega mučenca, sv. Štefana, pred slavolokom je dal prostor angeloma, da počastita sveto rešnje telo, skozi ladijski obok pa hitita angela godca med ljudi oznanjat Marijino kronanje.
Od oltarjev velja omeniti glavnega, ki je bržkone delo kakšne od beneških ali furlanskih delavnic, nastalo najverjetneje v drugi četrtini XIX. stoletja. Oltarna slika, ki prikazuje sv. Štefana in Valentina, ki bolnika priporočata sveti Trojici, je nastala leta 1844 v kranjski delavnici bratov Göetzl, o čemer priča tako njeno razkrajanje tradicije baročenga slikarstva, ki sta ga po togih formulah ponavljala za učiteljem Leopoldom Layerjem, kakor tudi signatura in datacija.
Če oltarna pala kaže na izzvenevanje baročnega duha v poljudnost, pa sodi platno s puščicami prebodenega sv. Boštjana med kvalitetnejša dela baročnega slikarstva na Slovenskem, saj ga je nekje po letu 1770 upodobil ajdovec Anton Cebej, najmlajši izmed štirih evangelistov našega baroka. Umetnik jo je ustvaril v svojem zrelem obdobju, ko je s svetlejšim, vedrejšim koloritom in z ikonografsko predlogo prevzemal karakteristike sočasnega pa tudi starejšega beneškega slikarstva. Kako je prišla sem in za katero cerkev je bila prvotno slika namenjena bo najbrž za vselej ostala skrivnost.
Zadnja, najbolj misteriozna v loški umetnostni zbirki sv. Štefana, pa je lesena skulptura, ki je starejša še od kaplanije same. Ker ji manjka dete v naročju, je težko natančno ugotoviti za kateri motiv gre, je pa nedvomno, da je to ikonografski tip Matere Božje, ki se je v zgodnjem srednjem veku razvil v Bizancu. Težka je tudi njena stilna umestitev, saj med v slovenskem prostoru ohranjenimi srednjeveškimi plastikami nima pravih vzporednic. Glede na gubanje draperije jo lahko stavimo v prvo četrtino XVI. stoletja, oblikovanje celote pa kaže na njen bržkone koroški izvor. Obe zadnji omenjeni deli danes hrani Tolminski muzej.
B.K.
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
